Zdaj govori Katarina Gomboc Čeh v vlogi pesnica

»To trenje med družinama se mi je zdela zanimiva začimba za njun odnos, hkrati pa služi orisu nekega stanja v slovenski družbi, ko otroci iz bolj katoliškega, posledično bolj desničarskega okolja, težko prihajajo v stik z otroki, ki so bili vzgojeni v bolj liberalnem, levičarskem duhu. Želela sem si upodobiti ta presek.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce, ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela, kdo si.«

»Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena.«

»Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.«

»Ne zmeni se za vsa poletja prej. / Rojevaj ga iz neusmiljenih zim, / ne iz ponesrečenih poletij.«

»Moja ženskost je drugačna od tvoje, / zato včasih ne najdem besed, / s katerimi bi te pomirila.«

»Neki profesor je / majhni skupini študentov nekoč rekel, / da si moramo, / da bi razumeli razsežnost števila Stalinovih žrtev, / zamisliti osebo, ki jo imamo radi, / in jo pomnožiti s tisoč, / sto tisoč, več tisoč.«